TA SOSEDOV FRANCELJ

        TA SOSEDOV FRANCELJ
 
Ta sosedov Francelj pa bil zaljubljen je,
brhka mlada Urška mu vnela je srce.
Pozno v temni noči, ko sladko vse že spi,
Francelj naš pa z lojtro pod okence hiti.
 
K zidu jo pristavi, se k okencu povzpne,
ko pokliče Urško, se mam’ca oglasi.
»Kaj ti je, neroda, da nam miru ne daš,
hitro proč se spravi, dokler še čas imaš!«
 
Tam za oglom Sultan prav jezno zareži,
vasovalec pozni se v temno noč zgubi.
Še lojtr’co pozabi užaljeni France,
pod okencem ostala do belega je dne.