Besedilo
TI BOŠ VEDNO PRVI Spet se je poslovil dan kakor lahek pajčolan, je nad mesto padel mrak, da se sliši vsak korak in me znova zgrabi strah, da greš od doma. Dala sem ti, kar imam, več od tega jaz ne znam, lahko objela bi nebo, s tabo je tako lepo in zato ne vem, zakaj bi šel od doma. Ni dejanj, ne besede, ki izbrisala bi, kar je med nama. Ti boš zame tu vedno prvi, ti si vse, ti si vse, kar je ostalo od sveta, če ti bo hudo, takrat se vrni, tu te čaka tvoja varna postelja. Ti boš zame tu vedno prvi, naj bo dan, naj bo noč, vedno bova tu midva, še, ko mene več ne bo, ko postala bom nebo, ti boš vedno prvi. Ni me sram, da ti priznam, ti si največ, kar imam, skupaj lepši je ta svet, vreden je živet’, in zato ne vem, zakaj bi šel od doma. Naj te objamem močno, v pozdrav in za slovo, za vse med nama.
