Besedilo
Tako kot vsako jutro, sem tudi danes sanje vrgla skozi okno. So z njimi šli spomini, ki kakor mlini včasih ropotajo cel dan. Sem podnevi nagajiva, presramežljiva, da zbrala bi ves pogum in bi ti rekla, kar nisem še nikomur: Pa čeprav bom zopet sama, še naprej te bom čakala, a ne bo nobena drama, ko drugega bom fanta si poiskala, ki ne bom mu mama in bo zares le meni zvest, čeprav bom zopet sama, nihče me več izdal ne bo. Saj sem kar malo živčna, ko se sprašujem, če naj morda napišem pismo. V njem tako bi rada rekla, da nismo mladi, ampak stari tudi nismo. In zato življenje, ni trpljenje, a zagotovo je dolg izziv, globoko upam, da tole si zapomniš:
